Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

mojstudij

NAPOTKI ZA IZDELAVO DIPLOMSKEGA DELA
Priročnik za študente in predavatelje višjih strokovnih šol
osnutek 27.8.2009

Uskladila projektna skupina aktivnosti 7 projekta IMPLETUM
Šolski center Novo mesto

Uredila: Bojan Zadnik in Tomaž Pintarič
Datum: 27. avgust 2009

PREDGOVOR
Študenti višjih strokovnih šol se večinoma ne lotijo pisanja diplomske naloge z navdušenjem. Pisanje jim je neprijetno opravilo: Največkrat ne vedo, kako se bi ga lotili, kaj in kako pisati, kako potem vse skupaj oblikovati, da bo na koncu besedilo ustrezalo zahtevam. Večina jih nima izkušenj v pisanju. S temi navodili želimo pomagati predvsem študentom. Ker veliko predavateljev višjih strokovnih šol prihaja iz prakse, tudi ti nimajo veliko izkušenj in znanj kako pomagati študentu, da ustrezno pripravi diplomsko delo. S temi navodili bi radi pomagali tudi njim, da lahko s svojimi izkušnjami in dodatnim znanjem pomagajo študentom, da bo pot do diplomskega dela čimbolj učinkovita.
Pisanje je spretnost, ki se je lahko priuči. Z napotki in usposabljanjem, ki sledi temu priročniku bo pa to učenje lažje in hitrejše. Študenti naj bi tako prej prišli v produktivno faza pisanja, kjer se bo trud bolj usmerjal v vsebino kot v ubadanje s formalnimi vidiki pisanja. Kako uporabiti literaturo, kako obširno, poglobljeno in metodološko obdelati določen problem je odvisno seveda od tega kaj pišemo. Navodila lahko služijo tudi mlajšim študentom, ki pišejo seminarske naloge, in se s tem pripravljajo za pisanje zahtevnejšega diplomskega dela.
Navodila so razdeljena na več poglavij, ki so vsako zase zaključena celota, vendar mora študent poznati vse, če želi narediti diplomsko delo. Projektna skupina, ki je pripravljala te napotke je za vsako poglavje pregledala literaturo o tem in skušala izločiti najbolj pomembne napotke. Na koncu vsakega poglavja je navedena literatura tako, da se vsak posameznik še bolj podrobno pregleda, če ga to zanima. Navedli pa smo tudi priporočila za nadaljnje branje.
V prvem poglavju so napotki za celovit pristop k pisanju, v drugem pa je obravnavano raziskovanje kot temelj strokovnega pisanja. V naslednjem smo dali precejšni poudarek uporabi literature pri pisanju, nato pa so na kratko prikazane nekatere metode zbiranja podatkov. V šestem poglavju je obravnavana zgradba naloge, nato pa sledi poglavje o ustrezni rabi jezika pri pisanju. Čeprav ima vsaka višja strokovna šola svoja navodila o oblikovanju smo zaradi celovitosti navodil v enem poglavju dodali tudi nekaj napotkov za oblikovanje. Ker študenti pri svojem delu velikokrat ne vedo ali delajo prav ali narobe, smo dodali eno poglavje s seznamom sodil, s katerimi si lahko pomagajo pri presojanju ustreznosti izdelka. Predzadnje poglavje je bolj namenjeno mentorjem kot študentom. Mentorje in študente smo želeli opozoriti na avtorske pravice in predvsem na to, da je vsako diplomsko delo avtorsko delo in ga mora študent pripraviti samostojno pod vodstvom mentorja. Diplomsko delo je potrebno tudi ustrezno predstaviti, zato imajo napotki v zadnjem poglavju napotke za pripravo predstavitve oziroma zagovora.
Vsi skupaj upamo, da bodo napotki pomagali študentom in predavateljem pri izdelavi diplomskih del in da to delo učinkovito in kakovostno.
V imenu projektne skupine – koordinator Tomaž Pintarič

Vsebina:

1 PRISTOP K PISANJU 7
1.1 ŠE PRED ZAČETKOM 7
1.1.1 Splošne zahteve in pravila 7
1.1.2 Sodelovanje z mentorjem 7
1.1.3 Seminarska naloga 7
1.1.4 Diplomska naloga 7
1.1.5 Skupinsko delo 8
1.1.6 Povezovanje seminarske in diplomske naloge 8
1.1.7 Presoja lastnih prednosti in slabosti 8
1.2 SNOVANJE TEME 8
1.2.1 Iskanje teme 8
1.2.2 Opredeljevanje problema 9
1.2.3 Pregledovanje literature 10
1.2.4 Snovanje prve dispozicije 10
1.2.5 Načrtovanje dela 11
1.2.6 Presoja izvedljivosti 12
1.3 RAZISKOVANJE 12
1.4 PISANJE BESEDILA 13
1.4.1 Podrobno razporejanje vsebine 13
1.4.2 Ubesedovanje 13
1.4.3 Pregled in popravljanje 14
1.4.4 Oblikovanje 14
1.4.5 Zadnji popravki 15
2 RAZISKOVANJE KOT OSNOVA PISANJA 17
2.1 KAJ JE RAZISKOVANJE 17
2.2 RAZVRSTITEV RAZISKAV 18
2.3 POTEK RAZISKAVE 18
2.4 VIRI SPOZNANJ 20
2.4.1 Neznanstveno spoznavanje 20
2.4.2 Znanstveno spoznavanje 21
2.4.3 Pozitivistična tradicija 21
2.4.4 Vloga teorije 22
2.4.5 Relativistični pristop k raziskovanju 22
2.5 IZBIRA METODOLOGIJE RAZISKOVANJA 23
2.5.1 Določanje raziskovalnega načrta 23
2.5.2 Izbor metod za zbiranje in analiziranje podatkov 24
2.5.3 Metodološki pluralizem 25
3 UPORABA LITERATURE 26
3.1 OPREDELITEV IZRAZOV 26
3.2 RAZLIČNE DELITVE DOKUMENTOV 26
3.3 NEKAJ TIPIČNIH VRST DOKUMENTOV 27
3.3.1 Monografske publikacije 27
3.3.2 Serijske publikacije 27
3.3.3 Polpublikacije 27
3.3.4 Neknjižni dokumenti 28
3.3.5 Elektronski dokumenti 28
3.4 IZVIRNOST VSEBINE DOKUMENTOV 28
3.5 VLOGA LITERATURE PRI RAZISKOVANJU IN PISANJU 29
3.6 ISKANJE LITERATURE 30
3.6.1 Uporaba tradicionalne knjižnice 30
3.6.2 Uporaba virtualne knjižnice 31
3.6.3 Podatkovne zbirke 33
3.6.4 Iskanje v spletu 35
3.7 DELO Z LITERATURO 36
3.7.1 Zbiranje literature 36
3.7.2 Presojanje literature 36
3.7.3 Kritično proučevanje 36
3.7.4 Izpisovanje 37
3.7.5 Urejanje bibliografije 38
3.7.6 Shranjevanje gradiva 38
4 METODE ZBIRANJA PODATKOV 40
4.1 ZBIRANJE PRIMARNIH PODATKOV Z VPRAŠALNIKOM 40
4.1.1 Načini uporabe vpraševalnika 40
4.1.2 Načrt raziskave 42
4.1.3 Sestavljanje vprašalnika 42
4.1.4 O vzorčenju 46
4.2 ZBIRANJE PRIMARNIH PODATKOV Z INTERVJUJEM 47
4.2.1 Vrste intervjujev 47
4.2.2 Uporaba intervjuja 47
4.2.3 Nekaj napotkov 48
4.3 ZBIRANJE PRIMARNIH PODATKOV Z OPAZOVANJEM 48
4.3.1 Lastnosti metode 48
4.3.2 Opazovanje z udeležbo 49
4.3.3 Strukturirano opazovanje 50
4.4 ZBIRANJE SEKUNDARNIH PODATKOV 50
4.4.1 Dokumenti 51
4.4.2 Kvantitativni podatki 51
4.5 ANALIZA KVANTITATIVNIH IN KVALITATIVNIH PODATKOV 52
4.5.1 Kvantitativna analiza 52
4.5.2 Kvalitativna analiza 53
5 ZGRADBA IN SESTAVINE NALOGE 55
5.1 POJEM ZGRADBE 55
5.2 ZGRADBA DIPLOMSKE IN SEMINARSKE NALOGE 57
5.3 OPIS POSAMEZNIH SESTAVIN 58
5.3.1 Predhodne sestavine 58
5.3.2 Uvodni del glavnega besedila 60
5.3.3 Jedro glavnega besedila 62
5.3.4 Sklep 63
5.3.5 Dodatne sestavine 63
6 JEZIK STROKOVNEGA PISANJA 65
6.1 SPLOŠNE LASTNOSTI DOBREGA JEZIKOVNEGA SLOGA 65
6.2 POSEBNOSTI JEZIKOVNEGA SLOGA STROKOVNIH BESEDIL 67
6.2.1 Natančnost jezikovnega izraza 67
6.2.2 Čas, oseba, število in glagolski način 68
6.2.3 Še nekaj napotkov glede sloga 69
6.2.4 Kratkost, zgoščenost, jedrnatost 69
6.2.5 Utemeljenost 69
6.2.6 Odkritost in poštenost 69
6.3 PRAVOPISNA IN SLOVNIČNA USTREZNOST 70
6.3.1 Velike in male črke 70
6.3.2 Ločila 70
6.3.3 Ločevala, simboli, številke, ura 72
6.3.4 Pisanje skupaj, narazen ali z vezajem 72
6.3.5 Deljenje 73
6.3.6 Krajšave 73
6.3.7 Pogoste slovnične težave 73
6.3.8 Prevzete besede 74
6.3.9 Neustrezno zapisane ali rabljene besede 75
7 OBLIKOVANJE BESEDILA 77
7.1 DELO Z UREJEVALNIKOM BESEDIL 77
7.2 PODOBA BESEDILA 78
7.2.1 Splošne značilnosti seminarske in diplomske naloge 78
7.2.2 Podoba strani 78
7.2.3 Pisava 79
7.2.4 Oblika odstavka 79
7.2.5 Členitev besedila 81
7.2.6 Podoba predhodnih in dodatnih sestavinah 82
7.3 PONAZORILA 83
8 PRESOJANJE NALOGE 85
9 ODKRIVANJE IN PREPREČEVANJE PLAGIATORSTVA PRI DIPLOMSKIH NALOGAH 88
9.1 PLAGIATORSTVO 88
9.2 VZROKI PLAGIATORSTVA V ŠOLI 88
9.3 ZNAČILNOSTI PISNIH PLAGIATOV 88
9.4 VIRI KOPIRANJA BESEDIL 89
9.5 POUČEVANJE (IN OSVEŠČANJE) ŠTUDENTOV 89
9.5.1 Debate o koristih citiranja 89
9.5.2 Opozorila na pasti 90
9.5.3 Jasna opredelitev sankcij 90
9.6 PRISTOPI ZA ODKRIVANJE 90
9.6.1 Sistemska ureditev opravljanja nalog 90
9.6.2 Uporaba spletnega iskalnika 90
9.6.3 Uporaba detektorja plagiatov 90
9.6.4 Uporaba orodij urejevalnika besedil 91
9.7 UKREPI ZA OTEŽEVANJE IZVEDBE 91
9.7.1 Določitev teme 91
9.7.2 Postopno nastajanja besedila 91
9.8 UKREPANJE OB UGOTOVLJENIH KRŠITVAH 92
10 NAPOTKI ZA PREDSTAVITEV DIPLOMSKEGA DELA 93

1 PRISTOP K PISANJU
Pisanje je ena od dejavnosti pri izdelovanju seminarske ali diplomske naloge. Celoten potek lahko orišemo takole: najprej si moramo razjasniti, kaj in kako bomo proučevali – opredeliti moramo torej problem, ki se ga bomo lotili; nato začnemo raziskovati in iskati ustrezne odgovore na zastavljena vprašanja; in končno o tem napišemo svojo nalogo, strokovno besedilo.
1.1 Še pred začetkom
Še pred začetkom, torej še pred izbiranjem teme in zastavljanjem ustreznih raziskovalnih vprašanj, je treba spoznati okoliščine, ki določajo izdelovanje seminarske ali diplomske naloge.
1.1.1 Splošne zahteve in pravila
Preveriti je treba splošne uradne zahteve in pravila glede pisanja teh dveh del: pogoje in postopek za izbiranje mentorja, prijavljanje teme, pripravljanje dispozicije, izdelovanje, zagovor in ocenjevanje diplomske naloge.
1.1.2 Sodelovanje z mentorjem
Študent pri izdelovanju tako ene, kot druge naloge sodeluje z mentorjem. Praviloma ga, glede na vsebinsko področje naloge in druge okoliščine, morda tudi bolj osebne, izbere študent. Vendar to še ni zagotovilo, da bo učitelj mentorstvo tudi sprejel. Lahko ima namreč že preveč kandidatov ali se morda ne počuti kos izbrani temi. Takrat študent pač poišče drugega mentorja.
1.1.3 Seminarska naloga
Študent izbira mentorja za nalogo med vsemi pedagoškimi delavci in sodelavci, predvsem glede na vsebinsko področje, ki ga potencialni mentor pokriva, oziroma glede na predlagani naslov. Na prvem posvetu se dogovorita za eno od mentorjevih tem ali za temo, ki jo predlaga študent, nato natančneje opredelita vsebino naloge in se dogovorita za nadaljnje sodelovanje. Mentor študenta usmerja glede vsebine in metodologije raziskovanja ter po potrebi tudi glede formalnih vidikov pisanja (zgradba, oblika, znanstveni aparat, jezik). Ko študent meni, da je njegov izdelek primeren za pregled, ga v ustrezni obliki odda mentorju. Mentor v štirinajstih dneh pregleda nalogo in če ugotovi, da ne zadovoljuje določenih kriterijev, mora študent z upoštevanjem povratne informacije nalogo izboljšati in jo dati ponovno v pregled. Če je naloga ustrezna, jo mentor dokončno ovrednoti. Študent skrbi za pravočasno oddajanje naloge, pri tem pa upošteva, da je ta lahko večkrat zavrnjena.
1.1.4 Diplomska naloga
Podobno, vendar bolj formalizirano, poteka izdelovanje diplomske naloge. Študent poizkuša med vsemi učitelji, praviloma nosilci predmetov, izbrati mentorja glede na temo, ki bi jo rad obravnaval. Ob mentorjevih nasvetih nato opredeli temo, izbere naslov in pripravi dispozicijo diplomske naloge. Med njenim izdelovanjem odda mentorju v pregled osnutke, ta pa v tridesetih dneh študentu posreduje pisne napotke za spremembe in dopolnitve. Če študent med izdelovanjem diplomske naloge ugotovi, da sodelovanje z mentorjem ni več mogoče, zaprosi za njegovo zamenjavo (to je mogoče storiti le enkrat). Ravno tako lahko od mentorstva odstopi mentor, če ugotovi, da študent ne upošteva njegovih priporočil.
Že na začetku sodelovanja je pomembno, da tako študent, kot mentor vesta, kaj lahko eden od drugega pričakujeta. Nekatera pričakovanja so formalizirana že v pravilniku, druga pa je treba opredeliti na štiri oči in čim prej, najbolje že na prvem posvetu. Mentorjeva upravičena pričakovanja so na primer, da študent kaže določeno samostojnost in iniciativnost pri delu, da zaprosi za posvet med mentorjevimi pogovornimi urami, da pravočasno oddaja osnutke naloge in da upošteva nasvete. Študentova pričakovanja pa so na primer, da je mentor na voljo ob dogovorjenem času, da zavzeto pregleduje njegove osnutke in predlaga izboljšave, da svetuje glede vsebine in raziskovalne metodologije. Vsako sodelovanje študentom in mentorjem je seveda specifično, kar je odvisno od njunih lastnosti. Študent bo denimo zahteval več ali manj posvetov, mentorjeva vloga je pri tem lahko bolj ali manj direktivna, kar pomeni, da bolj ali manj posega v študentovo delo ipd.
K mentorstvu je lahko kot somentor povabljen tudi kdo drug od visokošolskih učiteljev in sodelavcev, če študent in mentor ugotovita, da bi bilo njegovo sodelovanje lahko koristno. Če študent obravnava temo, ki je vezana na določeno organizacijo, ima lahko somentorja tudi iz te organizacije.
1.1.5 Skupinsko delo
Seminarska in diplomska naloga morata biti rezultat samostojnega strokovnega dela. Le izjemoma lahko pri izdelovanju kompleksnejše seminarske naloge sodeluje več študentov, pri tem pa morajo biti prispevki vsakega jasno določljivi in po zahtevnosti primerljivi s samostojnim delom. Tudi pri diplomski nalogi lahko le izjemoma več študentov pristopi k diplomskemu projektu, v okviru katerega denimo obravnavajo posamezne povezane zadeva iste organizacije, vendar vsak izdela svoje samostojno diplomsko delo.
1.1.6 Povezovanje seminarske in diplomske naloge
Za študenta bi seveda bilo idealno, če bi že na začetku vedel, s čim bi se rad med študijem podrobneje ukvarjal in kaj bi rad obravnaval v diplomski nalogi. Tako bi se te teme lotil že v prvi seminarski nalogi in jo širil oziroma dopolnjeval v naslednjih. Morda bi se v prvi lotil teoretične obravnavane teme, v eni od naslednjih pa bi opravil empirično raziskavo. Oboje bi lahko končno združil, razširil in dopolnil v sklepno diplomsko nalogo.
1.1.7 Presoja lastnih prednosti in slabosti
Pred izdelovanjem prve seminarske naloge poskusite presoditi svoje predmetno znanje, študijske in ostale veščine, obvladanje jezika, delo z računalnikom idr. Kateri so torej tisti študijski predmeti oziroma vsebinska področja, ki vam ležijo, ki jih bolj obvladate, so vam bolj zanimivi? Kaj pa iskanje literature, kritično branje, izpisovanje? Ali ste pri delu načrtni in sistematični, kako si organizirate dejavnosti, kako obvladujete čas? Kakšne so vaše sposobnosti urejenega pisnega izražanja, kako obvladate pravopis? Ali obvladate delo z računalniškim urejevalnikov besedil? Odgovori na ta vprašanja vam bodo nakazali, kaj vam bo delalo manj težav, v kaj pa boste morali vložiti več truda.
Preden se lotite diplomske naloge, je pomembna tudi presoja lastnih prednosti in slabosti. Po eni strani imate seveda zaradi nekajletnega študija in pisanja seminarskih nalog bistveno več izkušenj in objektivnih informacij o vaših sposobnostih in spretnostih, po drugi strani pa je zalogaj bistveno težji in večji. Vsebinski interesi so na tej stopnji najbrž že izoblikovani in svoje študijske veščine že poznate. Morda pa se nevarnost skriva ravno v časovni razvlečenosti, večji formaliziranosti postopkov, veliki količini in zahtevnosti branja v tujem jeziku. Kaj pa če prve povratne informacije ne bodo spodbudne? Najprej si oglejte nekaj že napisanih diplomskih nalog in tako boste najbrž ugotovili, da lahko naredite vsaj tako dober izdelek. Nujno je natančno poznavanje in upoštevanje vseh zahtev, na primer glede obsega, oblike dela in načina dokumentiranja.
1.2 Snovanje teme
Preden se lotimo raziskovanja in pisanja naloge, si moramo razjasniti, kaj bomo proučevali. Najprej je torej treba izbrati vsebinsko področje in določeno temo, ki bi jo radi obdelali, temu nato zožimo, da bo obvladljiva in iz nje razvijemo nekaj raziskovalnih vprašanj, s katerimi lahko natančno opredelimo problem, ki bi ga radi razrešili. S pregledovanjem literature nato ugotovimo, koliko je o tem že raziskanega in opisanega ter presodimo izvedljivost naše naloge. Začetno fazo snovanja teme sklenemo z izdelavo prve dispozicije besedila in načrta dela.
1.2.1 Iskanje teme
Iskanje odgovora na vprašanje, kaj bomo proučevali, je že prvi ustvarjalni problem v celotnem delu. Naslovi nalog so lahko dani in za pravega se je le treba odločiti, študent pa ima vselej možnost (seminarska naloga), da sam predlaga temo. Iskanje prave zamisli oziroma odločanje za pravo temo je včasih dolgotrajno in tudi mučno, še posebej pri snovanju teme za diplomsko nalogo. Izdelovanje diplomske naloge lahko namreč traja od nekaj mesecev pa do enega leta, za kar gre precej ur samostojnega dela. Bistveno bolj bo za tovrstno delo spodbujen in pri tem uspešen študent, ki je izbral dovolj zanimivo temo, kot tisti, ki mu je tema tuja in nezanimiva.
Že od vsega začetka študentu določena področja bolj ležijo kot druga, toliko bolj pa se bodo njegovi interesi izostrili do konca študija. Pri izbiri teme naj upošteva predvsem področja, ki ga zanimajo. Velika je možnost, da bo o njih več vedel, jih bolje poznal kot druga. Velikokrat so med študenti in ravno tako med mentorji zaželene teme, ki so aktualne, razmeroma neraziskane. Te so morda primernejše za visoko motivirane študente (saj je lahko ravno neraziskanost dodatna težava) in bolj primerne za diplomske kot pa seminarske naloge (ker je na voljo več časa). Smiselno je tudi že pri izbiri teme za prvo seminarsko nalogo usmeriti študijske in raziskovalne napore k diplomski nalogi in tako seminarske naloge vsebinsko navezati nanjo. Študentova usmeritev naj po možnosti kaže tudi v bodoči poklic ali nadaljnji študij. V eni ali drugi nalogi lahko študent obravnava praktični problem v izbrani organizaciji. Predvsem v diplomski nalogi lahko ponudi koristne predloge pri njegovem razreševanju, kar mu seveda lahko še kako koristi, če se tam namerava kdaj zaposliti. Študent naj torej izbira področje in temo predvsem glede na zanimivost in predznanje, poleg tega pa naj upošteva še aktualnost obravnave, povezanost z ostalimi pisnimi izdelki, relevantnost za bodoči poklic ali koristnost za določeno organizacijo.
Virov zamisli za teme je precej. Študent jih lahko črpa iz dotedanjega študija, predavanj, vaj, učbenikov. Brska lahko po literaturi višjih letnikov ali drugih šol. Udeležuje se lahko javnih predavanj ali spremlja televizijske oddaje. Neizčrpen vir zamisli so tudi strokovna periodika, monografije in zborniki. Dober pregled nad področjem dajejo priročniki, na primer enciklopedije in leksikoni. Vir aktualnih tem je lahko dnevno časopisje in poljudne revije. Ustrezno zamisel lahko dobi v družinskem podjetju ali na delovni praksi v organizaciji.
Včasih si pri iskanju oziroma porajanju za teme lahko učinkovito pomagamo z raznimi tehnikami ustvarjalnega razmišljanja. Med enostavnimi individualnimi tehnikami so na primer pisanje seznamov, samostojno burjenje duha, prosto asociiranje in prisilne povezave. Pri pisanju seznamov enostavno zapisujemo vse besede ali pojme, ki nam pridejo na misel ob neki osrednji besedi ali pojmu. To je denimo naša prvotna zamisel, vsebina seznama pa nam bo odprla nove smeri razmišljanja. Samostojno burjenje duha pa je podobno, le da vsebuje še naknadno presojo uporabnosti posameznih novih zamisli. Pri prostem asociiranju postavimo za izhodišče neko osnovno besedilo, si zapišemo prvo asociacijo nanjo, nato asociacijo na to asociacijo in tako nadaljujemo veriženje. Na koncu pregledamo niz asociacij, povezave med njimi in za osnovo nadaljnjega asociiranja lahko vzamemo eno od njih. Tehnika prisilnih povezav omogoča, da uvidimo nove povezave med pojmi. Z določenega področja vzamemo nekaj slučajnih besed in jih po dve in dve poskušamo miselno povezati na neobičajen način. To počenjamo sproščeno in brez zadržkov poskušamo preseči okvire vsakdanjega razmišljanja. Tehnika, ki ravno tako omogoča porajanje novih pojmov in povezav med njimi ob dodatni vizualizaciji, pa so miselni vzorci.
1.2.2 Opredeljevanje problema
Študenti si pogosto zastavijo preširoke teme. Če je naslov mogoče zapisati z dvema ali tremi besedami, bo temo skoraj zagotovo treba zožiti. Proučevanje je treba omejiti, da bo po eni strani izvedljivo, po drugi strani pa smiselno glede vložkov pri pričakovanih rezultatih. Seminarska naloga naj ostane v sprejemljivih okvirih, presežno zavzetost in željo po obsežnejšem raziskovanju pa naj študent prihrani za naslednje seminarske naloge in diplomsko nalogo. Kot velja za seminarsko nalogo, da zanjo ni treba temeljito proučiti nekaj deset knjig, tudi pri diplomski nalogi nihče ne pričakuje strokovnega besedila, ki presega določene zahteve. Raziskovalno energijo je bolje prenesti na kasnejši študij.
Temo je treba postopno zožiti. Najprej na izbranem področju poiščemo neko širšo zanimivo temo, nato v njenem okviru določimo ožjo temo, nato izberemo določen vidik, ki ga bo mogoče korektno obravnavati. Tako omejeno temo poskusimo oblikovati v nekakšen naslov ali še bolje, v trditev. Pri oženju seveda ne smemo iti predaleč, sicer tema lahko postane tako specifična, da za njeno obravnavo ni dovolj dostopnih virov.
Iz primerno zožene teme oziroma trditve poskušajmo oblikovati nekaj vprašanj, na katera bomo v nalogi iskali odgovore. Vprašajte se kdo, kaj, kako, zakaj ... Tako boste postopno prišli do svojih raziskovalnih vprašanj, ki vas bodo vodila skozi proučevanje k odgovorom. Če si pri izbiranju teme ne postavimo ustreznih raziskovalnih vprašanj, se proučevanje lahko izrodi v opisovanje ali obveščanje o neki temi, podobno enciklopedijskem geslu, oziroma v brezciljno razglabljanje. Učinkoviti koraki za opredelitev problema proučevanja so naslednji:
• razjasnimo si, kaj je tisto, kar bi radi proučevali, o čemer bi radi pisali – to bo naša tema;
• vprašajmo se, kaj je tisto, česar o izbrani temi (še) ne vemo, pa bi radi (iz)vedeli – to bodo raziskovalna vprašanja;
• poskusimo ugotoviti, čemu bi radi našli odgovor na zastavljena vprašanja, kaj se bo s tem spremenilo, kaj bomo mi ali kdo drug od tega imeli – tako ugotovimo cilj proučevanja.
Z vprašanjem zakaj ugotavljamo vzrok: nekaj proučujemo, ker nas to zanima ali ker pač moramo. Odgovor na vprašanje čemu pa nam razjasni namen oziroma cilj proučevanja, želeno bodoče stanje. Nečesa se lotimo, da bi pojav razumeli in s tem morda razrešili določen problem ... Radovednost je velikokrat učinkovita spodbuda za raziskovanje, bolj tvoren pa je poskus razrešitve nekega problema, s čimer lahko komu ali čemu koristimo. Jasno je, da se v seminarskih nalogah običajno ne razrešujejo problemi, ki bi prispevali kaj bistvenega in podobno pravzaprav velja za marsikatero diplomsko nalogo, vendar je smiselno vsaj težiti k takemu cilju.
Raziskovalnega problema ne moremo enačiti s praktičnim problemom. V vsakdanjem življenju, poslovnem svetu in na vseh strokovnih področjih je veliko praktičnih problemov, ki potrebujejo razrešitev. Ta je včasih rutinska, lahko je tudi intuitivna, pogosto pa zahteva ustrezno raziskavo. Če želimo raziskati praktični problem, moramo najprej zastaviti ustrezna raziskovalna vprašanja in jih preoblikovati v raziskovalni problem. Tega nato z raziskovanjem lahko razrešimo in pridemo do ustreznih odgovorov na raziskovalna vprašanja, s čimer pa ni tudi razrešen izvoren praktični problem. Razrešitev raziskovalnega problema poteka na miselni ravni: nekaj spoznamo, razumemo, si razjasnimo. Šele uporaba teh ugotovitev na praktičnem problemu omogoči njegovo razrešitev. Raziskava kot taka ne razrešuje praktičnih problemov, ponuja pa znanje, s katerimi jih lahko razrešimo.
Raziskovalno vprašanje, na katerega iščemo odgovor, razvijemo v raziskovalni problem, ki bo usmerjal proučevanje in katerega razrešitev je pomembna za strokovno skupnost. Formuliramo ga iz omenjenih treh sestavin:
• opredelitev teme proučevanja (kaj proučujemo);
• opredelitev raziskovalnega vprašanja (kaj bi radi izvedeli) in
• opredelitev namena (čemu bi to radi izvedeli) oziroma koristi proučevanja (kakšno korist lahko od tega pričakujemo).
Odgovore na raziskovalna vprašanja mogoče že slutimo in jih izrazimo kot splošne domneve, ki zgolj nakazujejo cilj raziskave ali kot dobro opredeljene hipoteze, ki jih bomo z raziskavo poskušali potrditi ali ovreči.
1.2.3 Pregledovanje literature
Delo z literaturo spremlja izdelovanje seminarske ali diplomske naloge v vseh fazah, na začetku predvsem kot pregledovanje oziroma pripravljalno branje literature. Že pri iskanju in oženju teme, opredeljevanju raziskovalnih vprašanj in problema si pomagamo z raznimi učbeniki, strokovnimi monografijami, zborniki, strokovno periodiko. Tako dobimo pregled nad področjem, vanj umestimo izbrano temo, spoznamo ključna dela, ki so tako ali drugače povezana z našo temo. Bibliografije v teh delih nam omogočijo, da se dokopljemo do vsebinsko sorodnih del. ta presodimo glede koristnosti za našo temo in si skrbno zapišemo njihove bibliografske podatke. Pomembnejše misli si izpišemo, ključne odseke morda fotokopiramo. V začetnih fazah bo tako pregledovanje literature zadostovalo, da si razjasnimo, kaj bi radi proučevali, kaj je bilo o tem že raziskanega in na katerih delih bomo predvsem utemeljili svojo nalogo. Tako bomo lahko izdelali prvo dispozicijo besedila, presodili izvedljivost naloge in skovali načrt dela. Proučevanje literature sledi še v vseh nadaljnjih fazah dela, pri teoretičnih nalogah je to, poleg pisanja, pravzaprav osrednje početje.
1.2.4 Snovanje prve dispozicije
Preden se lotimo kakršnega koli pisanja, si moramo zamisliti nekakšno zasnovo besedila. Če za krajše stavke lahko zadostuje že miselni osnutek, moramo pri pripravljanju daljših besedil osnutek nujno zapisati tudi na papir ali računalniški zaslon. Izdelati moramo dispozicijo, to je načrt vsebinske razporeditve besedila. S snovanjem dispozicije predvidevamo, kako bo vsebina naloge razdeljena in tako že pred pisanjem tehtno domislimo zgradbo besedila.
Vsebinska zasnova nastaja že ob opredeljevanju problema proučevanja in pregledovanju literature. Približno že vemo, na katera poglavja bomo razdelili temo proučevanja, zanj si lahko že zamislimo naslove. Tak začetni grobi načrt je bolj nekakšen skelet, ki v obrisih predvideva razvrstitev glavnih poglavij, razdelitev na podpoglavja. Pravzaprav še najbolj spominja na zgoščeno različico bodočega vsebinskega kazala. Vsaka točka v takem večnivojskem kazalu je zapisana kot naslov ali kot stavek, ki izraža bistvo vsebine tega poglavja. Glavne točke se delijo na podtočke, ki se glede na nadrobnost dispozicije, lahko členijo še naprej.
Dispozicija je sicer določena z osnovno zgradbo strokovnega besedila, a je zaradi specifičnosti vsakokratne vsebine kljub temu vselej edinstvena. To začetno, delovno dispozicijo med napredovanjem tudi spreminjamo: dopolnjujemo jo, nekatere točke odstranimo, jih iz glavnega dela preoblikujemo v podpoglavje ali podrejeno poglavje povišamo v glavno, spreminjamo zaporedje. Predvsem pa jo razčlenjujemo v vse bolj podrobno zasnovo dela. Začetno snovanje ter nadaljnje spreminjanje in popravljanje dispozicije je predvsem miselni postopek, ki pa ga je smiselno čim prej ponazoriti, kar izredno olajšajo urejevalniki besedil.
Dispozicija je koristen pripomoček, ki pisca usmerja k zastavljenemu cilju. Ravno zato je pogosto tudi formalna zahteva pri pisanju nekaterih besedil. Le redko bo kdo pričakoval dispozicijo za krajšo seminarsko nalogo, zahteva pa se jo za diplomsko nalogo. S tem se kandidata prisili, da že pred prijavljanjem teme dodobra razmisli o vsebini, pregleda literaturo in opredeli problem. Dispozicija mora vsebovati:
• delovni naslov diplomske naloge,
• cilj proučevanja,
• teoretična izhodišča,
• predvidene metode proučevanja,
• predvidene omejitve,
• predvideno zgradbo vsebine oziroma kazalo in
• seznam začetne literature.
1.2.5 Načrtovanje dela
Cilj proučevanja je zastavljen, poskrbeti moramo še, da do njega prispemo kar najbolj učinkovito. Načrtovati je torej treba vse dejavnosti do dokončanja dela in oddaje naloge, torej vse faze raziskovanja in pisanja. Še posebej je to pomembno pri diplomski nalogi. Načrt je najbolje izdelati čim prej.
Najprej predvidimo obdobje, v katerem bi radi seminarsko ali diplomsko nalogo izdelali. Ker zaradi ostalih obveznosti ves čas v naslednjih mesecih prav gotovo ne bo namenjen zgolj ukvarjanju z nalogo, presodimo, koliko ji ga lahko namenimo. Izdelovanje naloge razdelimo na posamezne dejavnosti, za vsako predvidimo, koliko časa nam bo vzela in jih okvirno razporedimo v naslednje dneve, tedne in mesece. Pri vsem tem je treba poleg formalnih zahtev upoštevati še lastne zmožnosti in značilnosti naloge oziroma naravo raziskave. Študenti pogosto podcenijo čas, ki naj bi ga porabili za empirično raziskovanje. To se velikokrat zavleče in zaplete. Tudi teoretična naloga, ki je na prvi pogled enostavnejša, saj ni treba na teren, se lahko zaradi poglabljanja v literaturo in preseganja na začetku postavljenih omejitev bistveno zavleče. Pri načrtovanju je vselej treba upoštevati možnosti, da se kaj zalomi.
Časovni načrt razporeditve dejavnosti je treba postaviti na papir. Zelo priročni za ponazarjanje teh načrtov so gredičasti diagrami ali gantogrami, kjer v čelo preglednice nanizamo dejavnosti, v glavo preglednice pa po dnevih, tednih ali mesecih razdeljen čas. V vrsticah s posameznimi dejavnostmi na ustrezna mesta vnesemo različno dolge časovne črte, ki ponazarjajo, kdaj naj bi se določena dejavnost začela in kdaj predvidoma končala. Tak diagram lahko sestavimo za izdelovanje seminarske ali diplomske naloge, glede časovne razdeljenosti je lahko bolj ali manj podroben, tudi dejavnost lahko vnesemo glede na specifične potrebe.
Slika 1 Primer časovne razporeditve aktivnosti

1.2.6 Presoja izvedljivosti
Že pri opredeljevanju problema, pregledovanju literature in snovanju dispozicije ugotovimo ali je naloga z vsebinskega vidika v okviru naših sposobnosti, ali je literature dovolj, in ali je dostopna.
Pomemben del nekaterih seminarskih in večine diplomskih nalog je empirična raziskava. Uporabljena metodologija je lahko različna, kar seveda vpliva na zahtevnost in porabo časa. Nemalokrat je lahko tudi celotna raziskava gmotno neizvedljiva. Gre se za neizvedljivost v smiselno zastavljenih okvirih. Večini študentov ni cilj presenečati mentorja in ostale s seminarsko ali diplomsko nalogo, ampak korektno izpeljati raziskavo, napisati nalogo in tako opraviti obveznost oziroma doseči ustrezen naziv. Zato se še med snovanjem teme oziroma pred njeno potrditvijo vprašajte:
• Imam dovolj predznanja za obravnavanje te teme?
• Ali literatura obstaja, v katerem jeziku je glavnina del?
• Je literatura dosegljiva, je notranja dokumentacija v organizaciji dostopna?
• Ali obvladam ustrezne raziskovalne metode, jih je mogoče obvladati v danem času?
• Je mogoče v danem času izpeljati tako obsežno raziskavo (razposlati in obdelati vprašalnike)?
• Ali je sprejemljiva z vidika stroškov, ki bi mi jih povzročila?
• So morda prisotni kakšni etični zadržki?
• Ali lahko ob ostalih obveznostih sploh posvetim toliko tedenskih ur izdelovanju naloge?
• Je mogoče v danem času izdelati nalogo?
1.3 Raziskovanje
Strokovno pisanje temelji na raziskovanju, bodisi na proučevanju literature ali zbiranju drugih sekundarnih podatkov bodisi na empirični raziskavi in zbiranju ustreznih primarnih podatkov. Večina diplomskih nalog temelji na obeh vrstah raziskovanja, saj dani problem najprej obravnavamo na podlagi že obstoječega znanja in ga nato poskušamo na nov način razrešiti z uporabo sveže ustvarjenih podatkov. Nikakor se torej ne moremo izogniti iskanju, zbiranju in temeljitemu proučevanju literature, od narave raziskovalnega problema pa je odvisno ali bomo poudarek raziskave zatem prenesli na metode zbiranja in obdelave primarnih podatkov, na primer v obliki opazovanja, vpraševanja ali preizkušanja.
V našem zaporedju korakov ima raziskovanje osrednje mesto, sledi snovanju teme in pripravam na delo ter daje osnovo za pisanje strokovnega besedila. Zahtevno je tako glede potrebnega časa kot glede miselnih in drugih naporov. Ključne so priprave na primarno raziskovanje: odločitev glede metodologije, izdelava potrebnih instrumentov, izbor vzorca idr.
1.4 Pisanje besedila
Prej ali slej se lotimo tudi samega pisanja besedila. Nekateri začnejo pisati že razmeroma zgodaj v poteku izdelovanja naloge, ko le imajo nekaj gradiva, za katerega vedo, da ga bodo v nalogi uporabili. Drugi pisanje odlagajo vse do takrat, ko so vsi podatki izbrani, nato jih v velikem zamahu spravijo na papir. Ne glede na pristop posameznega pisca lahko v tej fazi uresničevanja svojih zamisli razlikujemo nekaj dejavnosti, ki se jih nekateri lotevajo eno za drugo, drugi pa korakov ne ločujejo. Marsikomu je prvi korak v pisanju izdelava nadrobnega načrta oziroma dispozicije besedila. Sledi upovedovanje prvega osnutka, polnjenje dispozicije z besedami. Različna preurejanja besedila, vsebinski pregledi in popravljanja napak privedejo do boljših osnutkov in končnega zapisa. Tega je treba še dopolniti z manjkajočimi deli, tehnično obdelati, ga ustrezno oblikovati in lektorirati.
1.4.1 Podrobno razporejanje vsebine
Za dispozicijo nihče ne pričakuje, da se jo bo študent držal vse do konca. Ker je to delovna dispozicija, je namenjena začetnemu zagonu, kasneje, ko že poteka proučevanje literature in raziskovanje, jo pisci spreminjajo, ji kaj odvzamejo, spremenijo vrstni red sestavin, predvsem pa jo dopolnjujejo in vse bolj razčlenjujejo. Tako je začetni grobi načrt besedila vse bolj nadroben. Oblikovanje nadrobne dispozicije je zelo koristna dejavnost pred dejanskim pisanjem prvega osnutka besedila, poteka pa tudi med samim pisanjem. Pisci se seveda razlikujejo. Tistim, ki jim je načrtovanje tuje, so dispozicije odveč in se kar lotijo pisanja, čeprav morajo na koncu zato spremeniti glavnino besedila. Drugi pa z nadrobnim načrtovanjem razporeditve besedila celo pretiravajo in se nikakor ne lotijo dela, dokler nimajo občutka, da so razvili jasno rdečo nit ter izdelali logično in skladno zgradbo.
Ne glede na različne pristope je preoblikovanje dispozicije koristno, saj ima pisec tako nenehen pregled nad besedilom, ko to še ni dopolnjeno. Pri pripravi dispozicije nam je v veliko pomoč urejevalnik besedil z možnostmi večnivojskega prikaza in samodejnega oštevilčevanja posameznih točk. Še bolj je koristen pri sprotnem spreminjanju dispozicij, pri čemer lahko vsakokrat ohranimo tudi prejšnjo različico. Omenimo še, da si v urejevalniku lahko vselej ogledamo oris trenutnega besedila, za grob prikaz dispozicije trenutnega besedila pa lahko sproti posodabljamo vsebinsko kazalo, ki kaže uporabljene naslove.
Nadrobna dispozicija mora upoštevati zahtevano zgradbo strokovnega besedila, v našem primeru seminarske in diplomske naloge. Uvod in sklep morata imeti ustrezno vsebino. V osrednjem delu, kjer je običajno glavnina prispevka, pa je treba vsebino smiselno in usklajeno razporediti v poglavja in podpoglavja. Med posameznimi sestavinami celote mora biti vselej neka logična povezanost, denimo časovna ali vzorčno-posledična; in da mora biti posameznim sestavinam (poglavjem odstavkom) dobljen obseg, ki naj bo sorazmeren z njihovo pomembnostjo.
1.4.2 Ubesedovanje
Pisci, ki niso vajeni delati z dispozicijami, običajno pišejo od začetka besedila in pri ubesedovanju prvega osnutka poskušajo slediti svoji notranji rdeči niti. Pisci, ki pa imajo pred očmi dejansko nadrobno dispozicijo, lahko začnejo pisati kjer koli, na katerem koli delu besedila. Še pred začetkom raziskave lahko zapišejo prvi osnutek teoretičnega dela uvoda, še pred dokončanjem raziskave lahko ubesedijo poglavje o metodologiji. Daljše besedilo se tudi sicer redko piše po vrsti oziroma se med njegovim nastajanjem spreminja vrstni red sestavin oziroma se katero odvzame ali doda. S pisanjem torej ni treba čakati ali zavlačevati, dokler ni zbrano prav vse gradivo in dorečena dispozicija. To še posebej velja, ker prvo pisanje daljšega besedila skoraj gotovo ni tudi dokončno.
Najprej običajno ubesedimo prvi osnutek besedila, ki ga napišemo hitro, v nekaj zamahih. Pri tem nismo posebej pozorni na oblikovne, jezikovne in ostale, z vsebino nepovezane vidike pisanja. Besede naj pri pisanju le sledijo mislim, dokler so te še sveže. Ne ustavljajmo se s preverjanjem tega, kar smo pravkar zapisali. Prvi osnutek namreč ni dokončno besedilo, marveč do tega pridemo po več osnutkih, ki jih dopolnjujemo in popravljamo, tudi tu se pisci razlikujejo. Nekdo bo kar stresal osnutke ter jih v nekaj zaporednih fazah pogosto popravljal in izboljševal do končnega besedila, kdo drug pa bo že pri prvem ubesedovanju tako premišljen in skrben, da bo kasnejšega popravljanja manj. Vsekakor je stopenjsko ubesedovanje koristno, ker besedilo medtem odleži, pisec nanj pogleda z vsaj nekajdnevne oddaljenosti in je tako bolj kritičen. Poleg tega lahko o stvareh bolje razmisli in z dodatnimi proučevanjem razčisti nejasnosti. Le redko je prva ubeseditev tako dobra, da bo med naslednjimi pregledi ostala nespremenjena.
Tudi spreminjanje osnutkov si močno olajšamo z delom v urejevalniku besedil. Pri tem kar pišemo čez prejšnjega, vendar je pametno shraniti stare različice, saj lahko tako neustrezno novo različico povrnemo v staro stanje.
1.4.3 Pregled in popravljanje
Besedilo pregledujemo in popravljamo že med ubesedovanjem posameznih osnutkov. To je torej povsem običajna dejavnost med pisanjem, kjer s spreminjanjem zapisanega poskušamo urediti čim boljše končno besedilo. Ne glede na to, ali pisec svoje končno besedilo zapiše kot rezultat izboljševanja vmesnih osnutkov ali je eden tistih, ki svoje besedilo pišejo enkrat, včasih natančno in počasno, je treba končno verzijo oziroma rokopis vsaj še enkrat pregledati in popraviti. Pretresti je treba vsebino rokopisa, njegovo urejenost in ga dopolniti z manjkajočimi deli. Zalo koristno je, če za kritični pregled povprašamo še druge, ki bodo na naše besedilo gledali drugače.
Pri vsebinskem pregledu nas zanima ali se vsebina celotnega besedila ujema z na začetku zastavljenim problemom proučevanja, ali besedilo daje odgovor na postavljena raziskovalna vprašanja. Pozorni smo na natančnost in doslednost rabe izrazov, na enoumnost definicij, utemeljenost trditev, razumljivost in jasnost zapisanega. S strokovnega vidika poleg tega preverimo ali so teorije in pojmi pravilno povzeti in ali je metodologija korektno razložena.
Vsebino posameznih poglavij bo morda treba spremeniti. Pogosto je treba dopolniti teoretični prikaz v uvodnem delu, ker je preskromen. Včasih opis uporabljene raziskovane metodologije ni dovolj področen in izčrpen, da bi omogočil ponovitev raziskave. Manjka denimo natančen opis uporabljenih inštrumentov, vzorca in populacije, postopkov. Tudi sklepi velikokrat ne vsebujejo tega, kar vanje sodi; pogosto namreč ne izhajajo iz ugotovitev preučevanj, ampak iz splošnih prepričanj.
Glede urejenosti preverjamo logično organiziranost in členjenost besedila. Zanima nas ali so posamezne sestavine besedila smiselno, logično povezane ali naslovi ustrezno odsevajo vsebino poglavij. Urejenost besedila preverjamo na vseh ravneh: od povezanosti besed v povedi, povedi v stavke, odstavkov v poglavja in teh hierarhično v celotno besedilo. Vsaka od teh sestavin mora biti povezana z nadrednimi in podrednimi, prehod med njimi mora biti tekoč in smiseln. Zato neredko določena poglavja dopolnjujemo, spreminjamo zaporedje, zamenjamo naslove ipd.
Rokopis moramo dopolniti še z nekaterimi sestavinami, ki so tipične za strokovno besedilo. Povzetek običajno napišemo, ko je vsebina dokončana. Urediti moramo tudi metodološki ali znanstveni aparat, ki smo ga uporabili v besedilu. Vsebinske opombe smo najverjetneje že sproti zapisovali, saj jih urejevalnik besedil samodejno umešča na ustrezna mesta pod črto. Tudi bibliografske sklice in opise je najbolje zapisovati sproti, med pisanjem osnutkov. Vsekakor pa jih je potrebno urediti na koncu. Vsakemu sklicu mora pripadati določen bibliografski opis, ki vsebuje potrebne bibliografske podatke uporabljenega dela. Ti opisi se nahajajo v končnem seznamu literature in so urejeni po abecednem zaporedju.
1.4.4 Oblikovanje
Vsako besedilo mora biti ustrezno oblikovano, kar velja tudi ali še toliko bolj, za strokovna dela. Grafično oblikovanje pri izdajanju »pravih« publikacij običajno nastopi na koncu, celo za jezikovnim pregledom. Pri pisanju seminarske ali diplomske naloge pa bo študent najverjetneje že od vsega začetka pisal v računalniški urejevalnik besedil in s tem tudi že nekako oblikoval besedilo. Najenostavneje je seveda, če že od začetka uporabi ustrezne oblikovne parametre, ki so za oblikovanje predpisani, saj bo tako stalno imel pred očmi pravo obliko. Če pa urejevalnik vnaša neoblikovano besedilo ali celo vse do konca piše na papir in je besedilo šele treba vnesti v urejevalnik, je to bržkone pravi čas, da ga v celoti oblikuje v sladu z zahtevami. Oblikovati je treba podobo tipične strani besedila (pisava, odstavek, oštevilčenje ...), nato je treba urediti členjenost in vstaviti kazala, oblikovati podobo naslovne strani, seznama literature, prilog. Vstaviti in ustrezno opremiti je potrebno tudi vsa ponazorila.
1.4.5 Zadnji popravki
Tako seminarska kot diplomska naloga morata biti napisani v pravilnem knjižnem jeziku. Zato sodi med zadnje popravke, preden gre naloga iz rok, jezikovni pregled besedila. To je delo lektorja, ki rokopis pregleda in ga popravi pravopisno, slovnično in (včasih) tudi slogovno. Pri tem lahko opozori na nekatere logične pomanjkljivosti, nedoslednosti ali neusklajenosti v besedilu. Običajno lektor ni strokovnjak za naše področje, zato od njega ne moremo pričakovati, da bo pozoren na vsebinske nedorečenosti. Zahteve glede ustreznega pisnega izražanja so seveda bolj izpostavljene pri diplomski nalogi, saj je ta javno dostopna v knjižnici zavoda, kjer je nastala. Zato mora biti vselej lektorirana. Pri seminarski nalogi bo mentor ravno tako pozoren na jezikovno čistost besedila, vendar bo večkrat zadostovalo, če bo študent za jezikovni pregled poprosil jezikovno bolj pismenega sošolca ali koga drugega.
Zadnji popravek besedila, ki je pripravljeno za tisk, je korektura. Omogoča, da pred dokončnim natisom odkrijemo še kakšne, tokrat predvsem tipografske napake. Tudi pri zadnjem natisu seminarske ali diplomske naloge lahko najdemo še kakšne napako, ki jo je lektor spregledal ali smo jo povzročili sami med vnašanjem njegovih popravkov. To so na primer odvečni ali manjkajoči presledki, besede z zamenjanimi črkami, dvakrat napisane besede ipd. te napake je še kar enostavno odkriti, če si na koncu vzamemo dovolj časa, da natančno pregledamo zadnji iztis besedila. Šele po teh popravkih lahko odobrimo končni tisk za vezavo.
Uporabljena in pregledana literatura
Bajt, Drago. 1994. Pišem, torej sem: priročnik za pisanje. Maribor: Obzorja.
Beyer, Maria. 1995. Možganija. Ljubljana: Glotta Nova.
Booth, Wayne C., Gregory G. Colomb in Joseph M. Williams. 1995. The craft of research. Chicago in London: The University of Chicago Press.
Buzan, Tony. 1974 1982. Delaj z glavo.Prev. Mojca Čakš. Ljubljana: DDU Univerzum.
Creme, Phyllis in Mary R. Lea. 1997. Writing at university: a guide for students. Buckingham: Open University Press.
Dolinar, France M. 2000. Uvod v znanstveno delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, oddelek za bibliotekarstvo.
Eco, Umberto. 1996. Come si fa una tesi di laurea: le materie umanistiche. 5. izd. Zbirka I grandi tascabili. Milano: Bompiani.
Hladnik, Miran. 1997. Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. 5., ponovno dopolnjena izd. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Južnič, Stane. 1992. Diplomska naloga: napotki za izdelavo. Ljubljana: Amalietti.

Makarovič, Jan. 1984. Misel in sporočilo: kako uspešno študirati, raziskovati in predstaviti svoje ideje. Ljubljana: FSPN.

Oliver, Paul. 1996. Writing essays and reports. London: Hodder & Stoughton.

Pečjak, Vid. 1989. Poti do idej: tehnike ustvarjalnega mišljenja v podjetjih, šolah in drugje. Ljubljana: samozaložba.

Pristop k znanstvenemu delu: priročnik za študij in raziskovanje. 1977. Ljubljana: FSPN in Partizanska knjiga – Znanstveni tisk.

Srića, Velimir. 1999. Ustvarjalno mišljenje. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Svantesson, Ingemar. 1992. Miselni vzorci in spomin. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Swetnam, Derek. 1995. How to write your dissertation: a practical survival guide for students. Plymouth: How To Books.

Šamić, Midhat. 1968. Kako nastaje naučno djelo: uvođenje u metodologiju i tehniku naučnoistraživačkog rada. Sarajevo: Svjetlost.

Študijski vodnik 2001/2002. 2001. Koper: Visoka šola za management.

Zelenika, Ratko. 1990. Metodologija i tehnologija izrade znanstvenog i stručnog djela. 2. izd. Ljubljana in Rijeka: Partizanska knjiga.

Priporočeno branje

Bajt, Drago. 1994. Pišem, torej sem: priročnik za pisanje. Maribor: Obzorja. O pristopu k pisanju in o pripravljanju, obdelovanju, popravljanju, lektoriranju, korigiranju rokopisa.
Hladnik, Miran. 1997. Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. 5., ponovno dopolnjena izd. Ljubljana: Filozofska fakulteta. O obdelovanju rokopisa, predvsem z urejevalnikom.

Južnič, Stane. 1992. Diplomska naloga: napotki za izdelavo. Ljubljana: Amalietti. O izbiranju in precizaciji teme, o sodelovanju z mentorjem in pristopanju k nalogi; o oblikovanju naloge in snovanju dispozicije; o ubesedovanju naloge.

Makarovič, Jan. 1984. Misel in sporočilo: kako uspešno študirati, raziskovati in predstaviti svoje ideje. Ljubljana: FSPN. O iskanju teme in popravljanja besedila.

Pristop k znanstvenemu delu: priročnik za študij in raziskovanje. 1977. Ljubljana: FSPN in Partizanska knjiga – Znanstveni tisk. Priročnik prikazuje različne vidike izdelovanja seminarske in diplomske naloge.

2 RAZISKOVANJE KOT OSNOVA PISANJA
Strokovno besedilo izraža neka strokovna pisanja, na primer razlago teoretskega pristopa, primerjavo različnih teorij, možnost praktične uporabe teoretskih spoznanj, razrešitev danega raziskovalnega problema ali celo novo odkritje. Avtor strokovnega besedila do teh spoznanj običajno ne pride tako, temveč z raziskovanjem. Strokovno pisanje temelji na raziskovanju in v strokovnem besedilu so prikazani rezultati avtorjevih raziskav. Poglavje začenjamo z opredelitvijo raziskovanja in opisom posameznih vrst raziskav. Nato je predstavljen potek raziskave. Med možnimi viri spoznavanja je posebej obravnavano znanstveno in znotraj njega različni pristopi oziroma tradicije. Na koncu poglavja obravnavamo metodologijo raziskovanja, še posebej opredelitev načrta raziskave ter odločitev o metodah zbiranja in analiziranja podatkov.
2.1 Kaj je raziskovanje
Z raziskovanjem se v taki ali drugačni obliki srečujemo vsak dan. V dnevnem časopisju in elektronskih medijih nam sporočajo rezultate sprotnih javnomnenjskih raziskav o aktualnih vprašanjih. V državnih publikacijah so objavljeni demografski in drugi statistični podatki, v strokovni periodiki pa predstavljeni poteki in rezultati vrste specifičnih raziskav. V splošnih enciklopedijah so zbrani splošni podatki. Obkroža nas kup podatkov, ki jih za svoje potrebe zbirajo drugi, prav pa utegnejo biti tudi nam.
Pri marsikateri raziskavi smo morda sodelovali tudi sami. Ni majhna verjetnost, da nas vključijo v vzorec vprašancev ene od javnomnenjskih raziskav v obliki telefonskega intervjuja. Precej je tudi komercialnih raziskav, ki potekajo podobno. Približno na vsakih deset let prav vsi doživimo državni popis prebivalstva, pri katerem nas anketar obišče na domu. Ravno tako smo bili že vsi preiskani pri splošnem zdravniku ali specialistu, marsikdo je že izpolnjeval takšne ali drugačne teste, na primer pri iskanju zaposlitve.
Tudi sami smo raziskovalci. In to od vsega začetka, saj že kot komaj rojeni otroci radovedno raziskujemo in spoznavamo svet okoli sebe. Kup vsakodnevnih odločitev zahteva bolj ali manj temeljit premislek ali kar raziskavo. Zanima nas vsebina nekega odloka ali zakona in pobrskamo po Uradnem listu. Radi bi vedeli, kaj sosedje v stanovanjskem bloku menijo o ureditvi terase ali nabavi novega stojala za kolesa, in opravimo priložnostni intervju med njimi. Pogosto se z raziskovanjem srečujemo kot porabniki in kupci na trgu, še posebej, ko se lotevamo pomembnejšega nakupa in v ta namen brskamo po katalogih, osebno ali po telefonu sprašujemo trgovce o cenah in ostalih nakupnih pogojih, obiskujemo trgovine, kjer preizkušamo izdelke, itd.
Nekaterim posameznikom je takšno ali drugačno raziskovanje del poklica. Omenili smo že zdravnika, raziskujejo pa tudi novinarji, policijski inšpektor, inženir v razvojnem ali tržnik v marketinškem oddelku podjetja, raziskovalec javnega mnenja v specializirani agenciji in seveda znanstvenik. Raziskovanje poteka doma in nakupovalnih središčih, v kabinetih in knjižnicah, v inštitutih in laboratorijih, v vesolju in na dnu oceanov itd.
Pri vseh oblikah raziskovanja, tako pri vsakdanjem kot tistem »pravem«, počenjamo podobne reči. Mučijo nas neodgovorjena vprašanja ali nerazrešen problem in poskušamo se dokopati do takih informacij, ki nam bodo omogočile odgovoriti na zastavljeno vprašanje oziroma razrešiti dani problem. V obeh primerih imamo torej neko začetno problemsko stanje, ki povzroča negotovost, in neko končno stanje zmanjšane negotovosti. Pravo raziskovanje pa se od vsakdanjega razlikuje v dejavnostih med začetnim in končnim stanjem, to je v organiziranosti in sistematičnosti tega početja (Toš in Hafner-Fink 1988, I-II).
Raziskovanje bi lahko opredelili kot sistematično dejavnost, kjer načrtno zbiramo in urejamo podatke ter jih analiziramo in interpretiramo, da bi tako ustvarili informacije, ki bodo omogočile poiskati odgovor na zastavljena vprašanja oziroma razrešiti dani problem. Sistematičnost pomeni načrtnost, urejenost, premišljenost. Raziskovanje je namreč vselej ciljno početje, saj je cilj raziskave določen hkrati z raziskovalnimi vprašanji in raziskovalnim problemom. Potek raziskave je načrten, po določenih pravilih in načelih urejen v posamezne faze zbiranja, urejanja, analiziranja in interpretiranja podatkov, ter nadzorovan. Pri tem so uporabljene preizkušene raziskovalne metode in raziskovalec se vseh teh dejavnosti loteva skrbno in premišljeno.
Omenimo še razliko med podatkom in informacijo. Podatek je golo dejstvo, ki je običajno rezultat raziskovanja. Informacija pa je podatek, ki v določenem kontekstu pridobi pomen. Informacija omogoča odločanje oziroma zmanjšanje negotovosti pri iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja. Pri raziskovanju je informacija tako preoblikovan podatek, da postane relevanten za zastavljeni problem in omogoča ali olajša njegovo razrešitev.
Za raziskovanje je običajno tudi značilno , da so izsledki raziskave, hkrati z ozadjem in opisom celotnega poteka, v taki ali drugačni obliki objavljeni. Dela raziskovalcev, ki so preučevali nešteta vprašanja, so skoraj vedno predstavljena ustrezni (strokovni) javnosti. Tako se lahko vsi ostali iz teh spoznanj učimo, na njih gradimo nova spoznanja, ki jih ravno tako objavljamo, da se bo kdo drug iz njih učil, jih nadgrajeval itd. v ta potek raziskovanja in pisanja ste vključeni tudi višješolski študenti, ki pripravljate seminarsko ali diplomsko nalogo.
2.2 Razvrstitev raziskav
Raziskovanje je vselej problemsko. Pri njegovem opredeljevanju smo zapisali, da je njegov končni cilj poiskati odgovore na zastavljena vprašanja oziroma razrešiti dani problem. Slednji je lahko bolj ali manj praktične narave in s tem je tudi celotna raziskava bolj ali manj uporabno usmerjena. Tako ločimo dve osnovni vrsti raziskav: uporabne in temeljne.

• Uporabna raziskava (tudi aplikativna, praktična) je spodbujena s praktičnim problemom. Če ga želimo razrešiti, moramo pred tem oblikovati raziskovalni problem, ga razrešiti ter se končno ustrezno odločiti in ukrepati, pri tem je mogoče ugotoviti stroške, ki jih povzroča nerazrešen problem, in koristi, ki jih prinaša učinkovito razrešen problem. Taka raziskava je značilna za poslovno okolje, njen naročnik je pogosto ravno podjetje, ki se srečuje s konkretnimi, praktičnimi problemi, za katere ni dovolj informacij za ustrezne (poslovne) odločitve.
• Po drugi strani pa poznamo temeljne raziskave (tudi bazične ali teoretične), ki so spodbujene s problemi druge vrste. Z njimi namreč iščemo odgovor na temeljna, še nerazjasnjena vprašanja znanosti, širimo in poglabljamo temeljno znanje, razumevamo pojave, tvorimo in preverjamo splošne teorije. Spoznanja temeljnega raziskovanja so pomembna za celotno družbo. Seveda je težko potegniti jasno mejo med obema vrstama raziskav, saj se izsledki čiste teoretične raziskave lahko izkažejo kot praktično uporabni, razreševanje praktičnih problemov pa privede do novih temeljnih spoznanj. S tovrstnimi raziskavami se ukvarjajo predvsem poklicni znanstveniki in ker so praviloma drage, je med glavnimi pokrovitelji običajno država.
Glede na stopnjo opredeljenosti raziskovalnega problema in glede na spoznavni cilj lahko raziskujemo med eksplorativnimi, opisnimi in vzorčnimi raziskavami (Zikmund 1997, 37).
• Še ne dobro opredeljenega problema se pogosto lotimo z neformalno eksplorativno raziskavo, katere cilj je predvsem bolje preiskati problemsko področje, spoznati in opredeliti problem. S takimi predhodnimi oziroma pilotskimi raziskavami dosežemo boljše razumevanje problema, h kateremu lahko nato pristopimo z bolj formalnimi raziskavami.
• Ene od teh so opisne raziskave, katerih cilj je opisati obravnavani pojav ali proučevano populacijo. Pri tem iščemo odgovore predvsem na vprašanja kaj, kdo, koliko, kdaj, kje in tudi kak. Opis nekega pojava pogosto zadostuje za razrešitev danega raziskovalnega problema.
• Še korak naprej pa gredo vzorčne raziskave, ki poskušajo predvsem razložiti določen pojav, najti odgovor na vprašanje zakaj. Ker je tu problem natančno opredeljen, je mogoče predvideti določene povezave med posameznimi spremenljivkami, jih izraziti s hipotezami in zatem, predvsem eksperimentalno, preverjati.
2.3 Potek raziskave
Potek raziskovanja si lahko zamislimo kot stopenjski potek razreševanja problema (Gill in Johnsom 1991, 3). Najpogosteje ga ponazorimo z različnim številom zaporednih povezanih korakov, po katerih se premikamo od začetka do konca raziskave. Ponovno je treba opozoriti, da dejansko raziskovanje le redko poteka tako, kot ga poskušajo idealizirati taki tokovni diagrami. Resda se vsak raziskovalec na poti do cilja običajno prebije skozi vse predvidene korake, vendar le redko tako premočrtno in zaporedno. Posamezne korake včasih združuje, druge ponavlja. Omenimo tudi, da je potek raziskave v bistvu enak poteku pisanja, ki smo ga opisali v prejšnjih poglavjih. Medtem ko smo takrat poudarjali faze, ki so pomembne za pisanje, je tu poudarek na korakih, ki so pomembni za raziskovanje. Opredeljeni so v nadaljevanju, prikazuje pa jih slika 2.
Izbor področja in teme. Prvi korak je izbor področja raziskovanja in zatem iskanje ustrezne teme. Ker je ta običajno preširoka, jo je treba zožiti na sprejemljiv obseg. Te začetne dejavnosti, ki pridejo v poštev tako pri iskanju lastne teme kot tudi, če je bila tema študentu dodeljena, so bile obravnavane že v prejšnjem poglavju.
Slika 2 Koraki v poteku raziskovanja

Pregled literature. Literaturo pregledujemo že od vsega začetka, ko iščemo zamisli za temo proučevanja in ko oblikujemo problem raziskovanja. Zamislimo si problem, ki bi ga radi raziskali, in zanima nas, kaj je o našem problemu znanega, že zapisanega. S pregledovanjem literature morda ugotovimo, da so prejšnje raziskave problem že razjasnile in bomo morali razmisliti o drugače zastavljenem problemu. Morda pa problem ni obravnavan zadovoljivo, ali ni obravnavan z določenega vidika, ali pa sploh še ni obravnavan. Takrat literaturo uporabimo, da se seznanimo s področjem in poglobimo v problematiko.
Opredelitev problema in ciljev. V tem koraku nastopi natančna formulacija raziskovalnih vprašanj, podrobna opredelitev raziskovalnega problema in postavitev raziskovalnih ciljev, ki bodo usmerjali k razrešitvi.
Načrtovanje raziskave. Ko je problem dovolj natančno opredeljen, da vemo, kaj in čemu bi radi raziskovali, se moramo odločiti za način, kako bomo to počeli. Načrtovati je torej treba pot do zastavljenih ciljev. Kot je običajno do vsakega cilja več poti, tako je tudi pri raziskovanju več načinov, s katerimi lahko raziščemo dani problem. Na izbor ustreznega vpliva narava pojava, ki ga nameravamo proučevati, in cilji raziskave. Pri izdelavi načrta oziroma strategije raziskave se odločamo med drugim o viru in tipu podatkov; o pripomočkih, ki jih nameravamo uporabljati; o vzorcu (preizkušancev); o metodah zbiranja, urejanja in analiziranja podatkov.
Preučevanje literature. Temeljit študij v literaturi vsebovanih spoznanj je ena od stalnic v poteku raziskovanja. Literaturo najprej iščemo, zbiramo in pregledujemo, čemur sledi proučevanje, ki ne preneha niti med pisanjem.
Zbiranje podatkov. Pri nekaterih raziskavah je za razrešitev problema treba namensko zbrati oziroma ustvariti sveže podatke. Take primarne podatke zbiramo na primer z opazovanjem ali vpraševanjem.
Urejanje, analiziranje in interpretiranje rezultatov. Zbrane podatke je treba najprej smiselno urediti, kar pomeni, da se je treba izogniti zmešnjavi, ki nastane pri vsakem zbiranju podatkov. Tako je treba papirje razporediti, zapiske urediti, številčne podatke vnesti v (elektronske) preglednice itd. tako urejeni podatki so pripravljeni za analiziranje, denimo statistično obdelovanje. Analiziranje je take vrste proučevanje, kjer zbrane podatke razčlenimo, reduciramo oziroma jih povzamemo z nekaterimi opisnimi statističnimi vrednostmi, jim poiščemo globlje vzorce ipd. Interpretiranje pa je proces, s katerimi damo zbranim in analiziranim podatkom pomen glede na problem raziskave in odgovarjamo na zastavljena vprašanja.
Predstavitev rezultatov raziskave. Zadnji korak v poteku raziskovanja je predstavitev (rezultatov) raziskave v pisni ali ustni obliki. Pri vas ima vlogo pisne predstavitve proučevanja seminarska ali diplomska naloga.
Zadnji korak v poteku je s povratno puščico povezan s prvim korakom. Tako kot so raziskave, ki ste jih sami prebirali, morda sprožile kakšno zamisel za proučevanje, tako lahko tudi predstavitev vaših spoznanj spodbudi druge, da se lotijo raziskav.
2.4 Viri spoznanj
Dejali smo, da človek raziskuje že od prihoda na svet. V ozadju tega raziskovanja je njegova težnja po spoznavanju.
Spoznavanje je zapleten proces, v katerem skuša človek odgovoriti na vprašanja, ki si jih postavlja zgolj o svetu in samem sebi. Kot spoznavajoče bitje se človek ne zadovoljuje zgolj z življenjsko prisotnostjo v svetu, marveč skuša stvarnost, v kateri živi, globlje dognati ter raziskati, vključujoč v to stvarnost ali celo še pred njo tudi samega sebe. Stvarnost želi razložiti, odkriti želi red v naravi, v družbi in v duševnosti, ugotoviti želi zakonitosti in pravila, ki uravnavajo stvarne dogodke in pojave ter njihove medsebojne odnose (Musek, Pečjak in Polič 1981, 5).
2.4.1 Neznanstveno spoznavanje
Človek nenehno spoznava – ko zaznava, deluje, razmišlja, se uči. Nakopičena spoznanja tvorijo posameznikovo osebno znanje, s katerim si tako ali drugače pomaga v življenju. Vendar se nekatera tovrstna spoznanja lahko ne skladajo z resničnostjo, niso veljavna. Pri razlagi sveta se namreč pogosto nekritično zanesemo na nepreverjena spoznanja. To so recimo verske dogme in na razne načine posredovana božja beseda, ki vernemu človeku vnašajo v življenje red in smisel, njihova resnična spoznavna vrednost pa je vsaj vprašljiva. Radi se tudi opiramo na ljudsko modrost, ki v obliki rekov in pregovorov ohranja spoznanja starih in njihovo tradicijo. Poleg tega si vsak posameznik z ostalimi pripadniki družbe bolj ali manj deli vrsto mitov, predsodkov, vraž, govoric in podobnih sestavin običajne zavesti. Včasih pa stvari sicer niso samoumevne, vendar naše dvome prežene ustrezna avtoriteta, ki nam podkrepi zaupanje. Posameznik poleg vsega tega iz neposrednih izkušenj še sam ustvarja razne osebne zdravorazumske teorije, ki jim prepisuje razmeroma veliko veljavnost.
Taka spoznanja so le redko točna, lahko pa celo so, vendar običajno ne ustrezne razlage. Mnoga med njimi veljajo le v določenih okoliščinah, včasih si tudi nasprotujejo. Ljudje se jih v vsakodnevnem življenju oklepamo in po njih nekritično ravnamo. Kot da nas njihova nepreverjenost ne moti.
2.4.2 Znanstveno spoznavanje
Povsem drugačno je znanstveno spoznanje. To se ne zadovolji s prvim navidezno ustreznim odgovorom na vprašanja, ki si jih ljudje postavljamo, ampak poskuša vselej poiskati najboljši možen odgovor. »Znanstveno spoznavanje ne teži le k spoznavanju in obvladovanju stvarnosti, temveč prav tako tudi k spoznavanju in obvladovanju samega spoznavnega procesa.« (Musek, Pečjak, Polič 1981, 6). Zato ga urejajo nekatera načela, ki omogočajo kar največjo veljavnost in pravilnost spoznanj:
• Utemeljenost. Znanstvene trditve morajo biti utemeljene, podprte z logičnimi ali izkustvenimi dokazi, nikakor pa ne smejo temeljiti na osebnem prepričanju, veri, avtoriteti ipd.
• Objektivnost. Spoznavanje naj kar se da izraža značilnosti pojava, ki ga spoznavamo, naj se torej izogiba subjektivnim vplivom raziskovalca ipd.
• Sistematičnost. Posamezna spoznanja naj bodo povezana in naj se strnejo v pregledno in celostno razumevanje stvarnosti.
• Odprtost. Za znanstveno spoznavanje je značilno stalno iskanje novih problemov ter novih načinov raziskovanja in razlage pojavov. V tem nasprotuje zaprtim dogmatskim sistemom.
• Nadzorovanost. Za znanstveno spoznavanje je v primerjavi z vsakdanjim mnogo bolj načrtno in nadzorovano. Spoznanja morajo biti preverjena.
• Splošnost. Znanost naj bi težila k ugotavljanju splošnih značilnosti in zakonitosti.
• Natančnost. Znanstveno spoznavanje temelji na natančnih in enoznačno opredeljenih pojmih ter na prav tako jasnih in neprotislovnih pojmovnih zvezah.
• Izčrpnost. Znanost si prizadeva spoznati pojave v celoti, z vsemi njihovimi značilnostmi in medsebojnimi povezavami.
Znanost pojmujemo kot sistem spoznanj o stvarnosti in kot celoto postopkov oziroma dejavnosti, ki prevedejo do teh spoznanj. Njeni raziskovalni postopki, ki se držijo prej naštetih načel znanstvenega spoznavanja, so se v nedavni preteklosti očitno izkazali kot ustrezni in učinkoviti. Znanost je takoj zasenčila ostale diskurzivne prakse in postala prednostno orodje za spoznavanje stvarnosti. Današnje prevladujoče pojmovanje znanosti izhaja iz filozofske misli razsvetljenstva, ki se je po evropskem prostoru razširila kot reakcija na teološki dogmatizem srednjega veka. Misleci 17. in kasnejših stoletij, ki so zavračali versko in druge avtoritete, so se spraševali, kako lahko pridemo do trdnih spoznanj o svetu. Racionalisti so izvor spoznanja videli predvsem v razumu, empiristi pa so spoznanje utemeljevali v izkustvu, čutnem zaznavanju zunanjega sveta (Johnson in Duberley 2000, 13-14).
2.4.3 Pozitivistična tradicija
Iz racionalistične in empiristične spoznavne tradicije je nastal pozitivizem, ki je položil temelje današnji znanosti. Predpostavke pozitivizma oziroma današnje standardne znanosti so naslednje (Robson 2002, 20):
• Objektivna spoznanja so znanosti dostopna le z neposredno izkušnjo ali zaznavanjem stvarnosti.
• Spoznavni postopki znanosti so lahko taki, da subjektivne lastnosti raziskovalce nanje ne vplivajo.
• Znanost uporablja predvsem kvantitativne podatke, in sicer po strogo določenih pravilih.
• Vse znanstvene trditve temeljijo na dejstvih, hipoteze pa preverjajo z dejstvi.
• Cilj znanosti je razviti splošne vzročne zakonitosti.
• Vzročnost se kaže v ponavljajočih se vzorcih stičnosti med pojavi.
• Pojasniti pojav pomeni povezati ga z določeno zakonitostjo.
• Predpostavke in metode znanosti je mogoče prenesti v družboslovje.
Pozitivistični znanstvenik tako s strogimi in natančnimi postopki zbira v stvarnosti obstoječe in z neposredno objektivno izkušnjo dostopne kvantitativne podatke, jih meri in neprizadeto analizira s statističnimi postopki ter tako razvija splošne vzročne zakonitosti, ki lahko zatem pojasnijo tudi ostale posebne pojave.
2.4.4 Vloga teorije
V procesu znanstvenega raziskovanja znanstvenik najprej opazuje pojave, jih nato opisuje in končno oblikuje teorijo, ki ji uspe razložiti opažena dejstva. Tako poteka induktivno oblikovanje teorije. Teorija je sistem medsebojno povezanih pojmov in trditev o njih, ki razlagajo pojave v stvarnosti. Napovedna sposobnost kaže na njeno pravilnost oziroma veljavnost. Za tako deduktivno preverjanje teorije je značilno, da znanstvenik z logičnim sklepanjem najprej oblikuje hipotezo. Hipoteza je trditev o povezanosti med določenimi pojavi v stvarnosti, ki omogoča preverjanje. To je mogoče narediti s strukturirano raziskavo, pogosto s strogo nadzorovanim eksperimentom, in tako teorijo potrditi, jo spremeniti ali ovreči.
Raziskovanje običajno zajema tako izkustveno indukcijo (od posamičnega k splošnemu) kot logično dedukcijo. Oba načina spoznavanja se med raziskovanjem dopolnjujeta in izmenjujeta. Raziskovalec, ki se loti zbiranja podatkov o izbranem pojavu v stvarnosti, ima o njem običajno oblikovane nekatere pojme. Če jih nima, pa se poskuša o tem poučiti, denimo s preučevanjem literature, kjer je zapisano, kaj so drugi o tem že ugotovili. Ravno tako ni običajno, da znanstvenik oblikuje neko teorijo popolnoma neodvisno od izkustva in da tako zares le na podlagi logičnega sklepanja iz nje izvede hipoteze, ki jih zatem preverja. Za oblikovanje teorije je večinoma odločilna taka ali drugačna izkušnja.
Indukcija in dedukcija se v procesu znanstvenega spoznavanja običajno povezujeta v induktivno-deduktivni proces spoznavanja. Slika 3 prikazuje model krožne povezanosti induktivnega oblikovanja teorije in deduktivnega preverjanja teorije.
Slika 3 Induktivno-deduktivni potek spoznavan

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli